Opis izvajanja aktivnosti

Glavni cilj DS7 je bil oceniti trenutno stanje okolja ter predlagati ukrepe za sonaravno upravljanje z okoljem, ki bi pripeljali do zmanjšanja človekovih vplivov ter posledično do manjšega tveganja onesnaževanja za podtalnice.
Kot področje raziskave je bila izbrana soška nižina, ki obsega 147 km2 in delno ali v celoti vključuje 23 občin regije Furlanije-Julijske krajine in 4 slovenske občine.

Karta nevarnosti onesnaževanja

V sklopu projekta so bili zbrani in kartirani podatki o virih točkovnih obremenitev, npr. industrijski objekti, odlagališča, naftovod, itd., pripravljena pa je bila tudi splošna karta rabe tal, v kateri je bilo dano več pozornosti različnim kmetijskim kulturam, ki povzročajo razpršeno in kontinuirano onesnaževanje zaradi uporabe pesticidov in gnojil. Za lažjo interpretacijo stanja okolja, smo vse vire onesnaževanja združili v tri tematske karte: karta obremenitev povezanih s kmetijstvom, z industrijo in z urbanizacijo.
Vsakemu točkovnemu viru obremenitev in vsaki kategoriji rabe tal so bile pripisane vrednosti po sistemu točkovanja, ki ga predlagata Civita in Zavatti (2006) in ki je bil v tej študiji nadgrajen predvsem kar se tiče obremenitev različnih kmetijskih kultur. Končna skupna karta nevarnosti, je bila pripravljena tako, da je bila pri prekrivanju posameznih kart vedno izbrana najvišja vrednost.

Karta tveganja onesnaženja

Tveganje onesnaženja podtalnice ni odvisno samo od dejavnosti, ki potekajo na površini, ampak tudi od tega, kako v kakšni količini vode pronicajo v tla. Za pripravo poenostavljene karte tveganja, smo torej upoštevali tako karto nevarnosti, kot tudi karto hidrogeološke ranljivosti, ki jo je pripravil Oddelek za Geologijo Univerze v Trstu v okviru DS6.
Karta tveganja, razdeljena na 5 razredov (od zelo nizkega do zelo visokega tveganja), kaže, da le 5% obravnavanega območja spada v razred visokega ali zelo visokega tveganja. Za pravilno interpretacijo karte pa je potrebno opozoriti, da vrednosti niso absolutne temveč relativne za obravnavano območje.
Ogrožena območja v veliki meri sovpadajo z urbanimi naselji, kjer kanalizacijski sistem ni ustrezno urejen oziroma z območji, kjer se se izvaja intenzivno kmetijstvo, zlasti pridelava koruze in vinogradništvo. Koruza zahteva visok vnos gnojil; njive na katerih rase se navadno orjejo in v zimskem času ostajajo nepokrite, kar povzroča pojav izpiranja in transporta hranil v podtalnico. V vinogradništvu pa se uporablja veliko pesticidov, ki prav tako odtekajo v podzemne vode, še posebej, če vinogradi niso porasli s travo.

Alternativni scenariji

1. Načrti za ureditev kanalizacijskih sistemov
Na območju študije, so se ureditve kanalizacjskih sistemov že lotili; nekateri projekti se že izvajajo, drugi pa so v napredni fazi načrtovanja. Gre za:

• izgradnjo kanalizacijske mreže v naseljih, kjer še ni prisotna;
• na slovenski strani: izgradnjo nove čistilne naprave v Vrtojbi, ki bo zagotovila čiščenje odpadnih vod, ki se danes iztekajo delno v Vrtojbico, delno pa v Koren. Čistilna naprava v Vrtojbi bi morala začeti delovati v letu 2015;
• na italijanski strani: izgradnjo ene same čistilne naprave z iztokom v morje; na ta način bodo odpravljene vse manjše čistilne naprave in popolnoma razbremenjeni površinski tokovi soške nižine. Projekt predvideva posodobitev in povečanje zmogljivosti trenutno delujoče čistilne naprave v Staranzanu.

2. Kmetijsko okoljski ukrepi
Med kmetijsko-okoljskimi ukrepi, ki jih predvideva skupna kmetijska politika in ki imajo večji pomen pri varovanju kakovosti vodonosnikov je vredno omeniti: (i) trajno zasajanje vinogradov in intenzivnih sadovnjakov s travo; (ii) spreminjanje njiv v travnate površine; (iii) ohranjanje travnikov in pašnikov; (iv) renaturacija bregov; (v) povečanje obsega živih meja ter (vi) pokritost tal skozi celo leto (konzervacijsko kmetijstvo).
V tej študiji, sta bila pripravljena 2 scenarija, v katera smo vključili tri ukrepe:

• trajno zasajanje vinogradov s travo;
• spreminjanje koruznih njiv v travnate površine;
• renaturacija vodotokov, za katero je predvidena rečna vegetacija (30 m za vsak breg).

Z uporabo GIS-a in Sistema za podporo prostorskemu odločanju (SDSS), smo razvili in med sabo primerjali dva različna scenarija. Ukrepe v zvezi z ureditvijo kanalizacijskega sistema ter renaturacijo brežin smo simulirali na enak način v obeh primerih; razlika med enim in drugim scenarijem pa zadeva izbiro lokacije vinogradov za katere se predvideva trajno zasajanje s travo in izbiro njiv, kjer naj bi travnate površine zamenjale pridelavo koruze.

Scenarij 1
V scenariju 1 smo skušali simulirati najbolj verjetno situacijo. Ukrep zasajanja vinogradov s travo in spremijnanja koruznih njiv v travnike, je bil simuliran za polivico naključno izbranih njiv na obravnavanem območju (simulacijo smo ponovili 30 krat). Tveganje se je v tem primeru na splošno zmanjšalo na celotnem območju, a manj učinkovito na območjih z visokim tveganjem.

Scenarij 2
Analiza območij z visokim tveganjem je pokazala, da se nekatera izmed njih nahajajo prav v bližini črpališč pitne vode. Zaradi tega smo se odločili, da v scenariju 2, poskusimo zmanjšati človekov vpliv izrecno na teh področjih. Ukrep zasajanja vinogradov s travo in spreminjanja koruznih njiv v travnike, smo torej predvideli za tiste njive, ki se nahajajo na področjih z visokim ali zelo visokim tveganjem.

Zaključki in priporočila

Simulacija alternativnih ukrepov je v obeh scenarijih pripeljala do bistvenega zmanjšanja tveganja onesnaževanja. V prvem primeru (simulacija ukrepov na naključno izbranih njivah) je pripeljala do splošnega zmanjšanja na celotnem obravnavanem območju; v drugem primeru, kjer so bili ukrepi osredotočeni na področjih z visokim tveganjem, pa je bil rezultat še bolj učinkovit.
Scenarij 2 prikazuje torej bolj zaželeno situacijo, vendar je pri tem potrebno upoštevati naslednje: čeprav so predlagani kmetijsko-okoljski ukrepi podprti s strani Programa za Razvoj Podeželja (PRP), je težko predvideti, da jih bodo prostovoljno izvajali prav tisti kmetje, ki imajo polja na območjih z visokim tveganjem. Zato menimo, da je potrebno, da se vsaj v bližini črpanja pitne vode vzpostavijo »varovalna območja«, kjer bi bila uveljavitev takih in podobnih ukrepov še dodatno podprta ali obvezna.
Z uporabo metodologije, kot je bila predlagana v študiji primera soške nižine, se da prikazati številne alternativne scenarije, ki so lahko v veliko pomoč pri načrtovanju okolja in sprejemanju odločitev za preudarno upravljanje in trajnostno rabo tal.